manage_accounts search

Zakaj “NE” pokojninski reformi

KSS PERGAM je za novinarsko konferenco o referendumu o pokojninski reformi pripravilo obširno gradivo z argumenti PROTI POKOJNINSKI REFORMI.

KSS  PERGAM  NE  PODPIRA  POKOJNINSKE REFORME

 

NA REFERENDUMU GLASUJTE PROTI ZAKONU O POKOJNINSKEM IN INVALIDSKEM ZAVAROVANJU (ZPIZ 2)

 

 

I. Razlogi  KSS Pergam za zavrnitev ZPIZ 2

  1. Sistem, ki se uvaja s pokojninsko reformo, ni občutljiv oz. je krivičen za posamezne skupine zavarovancev, kot so zaposleni, ki delajo v težkih pogojih dela, nezaposleni in invalidi, saj podaljševanje starosti ali pokojninske dobe tem skupinam praktično onemogoča dosego pogojev za polno starostno pokojnino.
  2. Pokojninska reforma je posebej nesprejemljiva za zaposlene, ki delajo na težkih in zdravju škodljivih delovnih mestih v privatnem in javnem sektorju. Zaposleni na teh delovnim mestih bodo morali delati za polno starostno pokojnino do 65. leta ali 43 let moški oziroma 41 let ženske, kar je zaradi težkih pogojev dela nerealno pričakovati oz. je praktično nemogoče. Zaradi tega se bodo ti zaposleni, ki hkrati večinoma prejemajo tudi nizke ali minimalne plače, praviloma predčasno upokojevali in zaradi velikih malusov (odbitkov) posledično prejemali nizko pokojnino. Pergamov predlog, da se posebej z manj zahtevnimi pogoji za polno pokojnino uredi vprašanje upokojevanja teh zaposlenih, kar poznajo nekateri evropski pokojninski sistemi (npr. Belgija), so bili zavrnjeni. Tako ni bil podprt Pergamov predlog, da se kot pogoj za polno pokojnino za te zaposlene določi največ 42 let za moške (40 let za ženske).
  3. V pokojninski reformi so nesprejemljivi tudi veliki malusi (0,3 % mesečno), kar pomeni, da bo tisti, ki se bo npr. upokojil pri 60. letih, kljub 40 let dela imel nižjo pokojnino tudi do 18 %. Tako veliki malusi bodo bistveno zmanjšali višino pokojnine pri tistih zaposlenih, ki delajo na težkih in zdravju škodljivih delovnih mestih in ki zaradi težkih pogojev dela objektivno ne bodo mogli delati do polne pokojnine. To velja tudi za tiste zavarovance, ki so bili ali so nezaposleni in za zavarovance, ki so pogosto prekinjali zaposlitev.
  4. Izračuni Pergama in tudi drugih strokovnjakov kažejo, da reforma ne zagotavlja nujno in vedno višje pokojnine in da povsem ne drži glavni argument vlade, da bodo zaradi višje odmerne stopnje pokojnine po novem večje. Na višino pokojnine ne vpliva samo odmerna stopnja, temveč tudi daljša doba za izračun osnove, način usklajevanja pokojnin, malusi in tudi učinki daljše delovne dobe. Izračuni kažejo, da se na agregatni ravni (sočasno upoštevanje vseh učinkov) pozitivni učinki večje odmerne stopnje na višino pokojnine skoraj uravnotežijo oz. izenačijo z negativnimi učinki daljše delovne dobe in daljšega obdobja za izračun osnove. Zato bodo pokojnine po novem predlogu v mnogih primerih manjše, kar v veliki meri velja pri podpovprečnih in nizkih plačah, bistveno pa bodo nižje zaradi velikih malusov pri predčasni upokojitvi. To pa se bo praviloma dogajalo pri zaposlenih, ki delajo na težkih in zdravju škodljivih delovnih mestih. Pri tem pa je potrebno posebej poudariti, da bodo morali zaposleni, tudi v primeru, če bodo  imeli enako ali nekoliko večjo pokojnino, delati za takšno pokojnino bistveno dlje, v povprečju  7 let (ženske) oz. 4 leta moški. Na slabšem bodo tudi zaposleni, ki so bili določen čas nezaposleni ali pa so pogosto prekinjali delo, ter zaposleni, ki so daljše obdobje (več kot 3 leta) prejemali nizke plače, kar je v času krize pogost pojav v nekaterih gospodarskih dejavnostih (npr. gradbeništvu, tekstilu, delu grafične dejavnosti) in podjetjih, ki dosegajo slabe poslovne rezultate. Poudarjanje le pozitivnih učinkov predlaganih sprememb pokojninske reforme na višino pokojnine (večja pokojnina zaradi odmerne stopnje) in sočasno zanemarjanje negativnih učinkov, zaradi katerih bo po novem pokojnina tudi nižja, ter dejstva, da bodo zaposleni morali za svojo pokojnino delati dlje od 4 do 7 let, pomeni načrtno zavajanje in dobrikanje upokojencem kot pomembnemu volilnemu telesu. S tem vlada tvega čedalje večji medgeneracijski spor med zaposlenimi, ki vplačujejo prispevke v  pokojninsko blagajno, in upokojenci, ki iz tega naslova prejemajo pokojnino.
  5. ZPIZ 2 je bil poslan v parlament in sprejet brez minimalnega soglasja socialnih partnerjev, tako sindikatov, kot tudi posameznih delodajalcev (zaradi zvišanja osnov za plačevanje prispevkov). Dialoga socialnih partnerjev praktično ni bilo. KSS Pergam je tudi potem, ko je vlada v parlament poslala neusklajen predlog zakona, poskušala uveljaviti predlog za znižanje pogojev za polno pokojnino za zaposlene na težkih in zdravju škodljivih delovnih mestih; vendar niti vlada niti posamezni poslanci niso sprejeli argumentov za omilitev pogojev upokojevanja za te zaposlene, kar kaže na nizek nivo argumentiranega socialnega dialoga.
  6. Takšna praksa pomeni, da bodo tudi eventuelne spremembe Zakona o delovnih razmerjih, ki jih najavlja vlada, sprejete brez soglasja socialnih partnerjev, čeprav gre za ključen zakon, ki odreja položaj zaposlenih. Zato zavrnitev zakona SPIZ 2 na referendumu sočasno pomeni tudi zavrnitev prakse negiranja socialnega dialoga.

 

II. Ključni vzroki problemov pokojninske blagajne, ki demantirajo nekatere trditve vlade

  1. Ključni  problem nestabilnosti pokojninske blagajne je predvsem v nižji gospodarski rasti ( – 8,1 % v letu 2009), ki je enkrat nižja kot v EU ( – 4,6 % v letu 2009)  in v veliki nezaposlenosti (približno 115.000), kar odločujoče vpliva na nižje prilive v pokojninsko blagajno. Tako je izpad BDP do leta 2013 ocenjen za 3,3 milijarde EUR, zaradi nezaposlenosti pa bo do istega leta v pokojninsko blagajno iz naslova manjših prispevkov vplačanih približno 120 milijonov manj denarja. Delež prihodkov od prispevkov v pokojninski blagajni se je leta 2009 (znašal je 70,7 %) in 2010 (znašal je 69,4 %) bistveno znižal, kar je povzročilo povečanje transfernih dohodkov iz proračuna. Vsak nezaposlen z minimalno plačo stane državo enako kot znaša povprečna pokojnina za enega upokojenca. Brez hitrejšega gospodarskega razvoja, vlaganj v nova delovna mesta in hitrejšega zaposlovanja ni realnih možnosti za rešitev problemov pokojninske blagajne. Za vzdržnost pokojninske blagajne je torej ključnega in odločujočega pomena gospodarski razvoj in nova delovna mesta ter posledično večji prihodki v pokojninsko blagajno in ne zgolj daljše ostajanje na delu in kasnejše upokojevanje, kar nenehno trdi vlada.
  2. Ključen problem vzdržnosti pokojninske blagajne je tudi v spremenjenem načinu usklajevanja pokojnin. Po večletnem zmanjševanju deleža izdatkov za pokojnine, kar je rezultat prejšnje reforme, počasnejše rasti plač od rasti produktivnosti in veljavnega pravila izenačevanja starih in novih pokojnin, se je leta 2008 zaradi spremembe valorizacijskega pravila (pokojnine rastejo z enako stopnjo rasti kot plače) začel bistveno povečevati delež izdatkov za pokojnine. Ti vzroki nestabilnosti pokojninske blagajne se razlikujejo od vzrokov (prehitro upokojevanje), ki jih vlada navaja kot argument za pokojninsko reformo.
  3. Problemi pokojninske blagajne so tudi v premajhni vključenosti zaposlenih v dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje (vključenih je le 60 % zavarovancev, od tega 1/3 javnih uslužbencev), premajhnih spodbudah delodajalcev in delojemalcev za daljše ostajanje na delu in za dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje, prenizkih premijah dodatnega pokojninskega zavarovanja, nizke donosnosti skladov dodatnega zavarovanja. Brez sprememb na teh področjih ni realno pričakovati stabilnost pokojninske blagajne.
  4. Pokojninska reforma ne bo rešila poraznega položaja javnih financ, kar je eden od ključnih argumentov vlade za pokojninsko reformo. Položaj javnih financ, za katere je značilen dolg države v višini skoraj 18 milijard EVR, primanjkljaj sektorja države blizu 2 milijardi EVR, izgube v državnih bankah in povečanje deleža slabih posojil ter posledično slabitve (2010 v višini 600 milijonov EVR), padanje davkov na dohodek v prihodkih proračuna (iz 1,2 milijarde EVR v letu 2008 na 450 milijonov EVR v letu 2010), visoka stopnja zadolženosti slovenskega gospodarstva in velike kreditne obveznosti do tujine (v treh letih plačilo dolga v višini 3,6 milijarde), ni možno niti približno sanirati s pokojninsko reformo. Trditve vlade so zato strokovno neutemeljene in pomenijo zavajanje javnosti.
  5. Pokojninska reforma tudi ne bo zmanjšala letošnjega proračunskega primanjkljaja, prav tako ne bo bistveno vplivala na znižanje primanjkljaja v naslednjih treh letih. V prvih 3-5 let je pokojninska reforma v bistvu nevtralna, saj je letni prihranek reforme 0,1 % BDP oz. 37 milijonov EVR. Zato v prihodnjih 3 -5 letih ni bistvenih učinkov pokojninske reforme, poln učinek bo dosežen le ob koncu prehodnega obdobja. Letni prihranek pokojninske blagajne, ki ustreza nakupu desetih oklepnikov Patria in je petdesetkrat manjši od celotnega dolga, je z vidika znižanja proračunskega primanjkljaja in uresničitve cilja znižanja primanjkljaja pod 3 % BDP (sedaj 5,5 % BDP) nepomemben, Zato je uporabljanje pokojninske reforme kot argumenta za saniranje javno finančnega primanjkljaja čisto zavajanje s strani vlade. Zato je tudi argument, da bo zaradi zavrnitve pokojninske reforme zmanjšana boniteta države, izmišljen in tudi nestrokoven. če se bo to zgodilo, bo to posledica katastrofalnih javnih financ, za kar nosi vso odgovornost vlada.
  6. Glede na težak položaj javnih financ je nedopustno, da Slovenija sodeluje v sanaciji propadlih ekonomij evropske unije. Sredstva, s katerimi Slovenija npr. jamči za posojila najbolj zadolženi državi članici EU (280 milijonov EVR) in sredstva dejanske udeležbe pri sanaciji (155 milijonov EVR) so enaka skoraj desetkratniku letnega učinka pokojninske reforme. Tudi s tega zornega kota je nedopustno povezovati oz. pogojevati saniranje javnih financ s pokojninsko reformo.
  7. Reforma pokojninskega sistema tudi ne bo zagotovila trajno vzdržnega pokojninskega sistema. To je možno dejansko doseči le ob postopni uvedbi varčevanja posameznikov za svojo pokojnino ob jasno določeni solidarnosti oz. z nadgraditvijo obveznega pokojninskega zavarovanja, ki mora ostati temelj za uveljavitev pravice do pokojnine. Zato pa bi bila potrebna močna davčna spodbuda države. S tem bi bil zagotovljen velik učinek na javne finance in povečan interes posameznika za pokojnino.
  8. Zaradi navedenih izjemno zaostrenih razmer v javnih financah, na katere zaradi omejenih učinkov v prvih petih letih pokojninska reforma ne bo vplivala (niti glede izboljšanja niti glede poslabšanja javnih financ),  so strokovno povsem neutemeljene in izmišljene grožnje vlade, da bo zaradi padca pokojninske reforme sprejela ukrepe za znižanje plač javnih uslužbencev in pokojnin. Sprejem takšnih ukrepov, s katerimi vlada grozi v kampanji o referendumu, nima nobenih podlag v nesprejemu pokojninske reforme, saj vlada s tem vnaprej pripravlja alibi za eventualne ukrepe zaradi slabih razmer v javnih financah.

 

III. PREDLOGI KSS PERGAM ZA SPREMEMBE ZAKONA O POKOJNINSKEM  IN INVALIDSKEM ZAVAROVANJU

Trditve vlade, da sindikati neodgovorno ravnajo, ko se zavzemajo za padec pokojninske reforme ne referendumu in da v tem primeru nosijo vso odgovornost za stanje javnih financ in s tem tudi mednarodni položaj Slovenije, so glede na navedene argumente (II) v celoti izmišljene. S takšnim ravnanjem vlada poskuša prevaliti svojo odgovornost na sindikate. Trditve vlade, da sindikati v pogajanjih o zakonu ZPIZ-2 niso predlagali konkretnih predlogov glede potrebnih sprememb pokojninskega sistema, so vsaj kar zadeva KSS PERGAM v celoti izmišljene. Vlada razen predlogov glede dobe za izračun pokojninske osnove (30 let z izločitvijo treh let, ki so za zavarovanca najmanj ugodna, in ponovne uvedbe časovnih bonusov (zaradi otrok in služenja vojaščine) ni upoštevala vrste drugih pripomb PERGAMA (npr. znižanje pokojninske dobe iz 43 oz. 41 let na 42 oz. 40 let, postopen dvig pokojninske dobe – letno 4 mesece, sestava skupščine ZPIZ,…)

 

NEKATERI KLJUčNI PREDLOGI KSS PERGAM

  • pravico do starostne pokojnine pridobi zavarovanec in zavarovanka, ki dopolni 63 let starosti in najmanj 40 let pokojninske dobe moški oz. 38 let ženska
  • starostno pokojnino pridobi tudi zavarovanec, ki je brez dokupljene dobe dopolnil 60 let starosti in 42 let pokojninske dobe in zavarovanka, ki je brez dokupljene dobe dopolnila 58 let starosti in 40 let pokojninske dobe
  • postopen prehod za povečanje pokojninske dobe na 42 oz. 40 let in sicer dvig pokojninske dobe po 4 mesece na leto
  • malusi in bonusi
  1. malus za vsak mesec manjkajoče starosti do 63 let od 0,25% do 0,3% na mesec
  2. bonus za daljšo pokojninsko dobo od 40 let moški oz. 38 let ženska do 42 let oz. 40 let od 0,25% do 0,3% na mesec
  3. bonus za zavarovanca, ki pridobi pogoje za starostno pokojnino in ostane v zavarovanju v višini 20% starostne pokojnine
  • rešitve glede predčasne pokojnine, pravice do starostne pokojnine pri najmanj 65. letih starosti in 15. letih zavarovalne dobe, časovnih bonusov, obdobja za izračun pokojninske osnove (30 let minus tri najslabša leta), odstotka za odmero starostne pokojnine, valorizacije osnov iz prejšnjih let, najnižje in najvišje pokojninske osnove ostanejo enake kot v predlogu zakona ZPIZ-2
  • pokojnine se usklajuje enkrat letno in to ob upoštevanju 50% rasti povprečne mesečne bruto plače in 50% povprečne rasti življenjskih potrebščin
  • po polni uveljavitvi prehodnih režimov se določi 10 letno obdobje mirovanja, po preteku tega obdobja se s soglasjem socialnim partnerjev dogovorijo rešitve in pogoji za eventuelen dvig starosti za polno starostno pokojnino
  • pravica do državne pokojnine se odpravi
  • sestava sveta zavoda ostane enaka kot v veljavnem zakonu ZPIZ-1
  • Istočasno naj se opravijo vse potrebne priprave za prehod na pokojninski sistem, ki bo ob solidarnosti in dogovorjenem obsegu pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja slonel tudi na varčevanju posameznika za svojo pokojnino.

 

Ljubljana, 29. maj 2011

 

KSS Pergam, Predsednik, Dušan Rebolj, univ.dipl.ekon.