manage_accounts search

PRVOMAJSKA POSLANICA

OB PRAZNIKU DELA

DEMOKRATIČNI DEFICIT IN SABOTAŽA (SOCIALNE) DRŽAVE

Spoštovane članice in člani KSS PERGAM, spoštovane delavke in delavci, tisti, ki ste to bili in tisti, ki to še boste!

Letošnja prvomajska poslanica bo drugačna. Ne zaradi epidemije. Tokrat ne bo govora o plačah, delovnem času in prekarnem delu, temveč o socialni državi, o družbeni blaginji, ki se utegne nepovratno razleteti na kosce. Solidarnost, to občutljivo družbeno tkivo, se utegne nepovratno raztrgati, kar nas bo pahnilo v povsem drugačno družbo, kjer bo vsak prepuščen samo sebi.

Vedno sem se dosledno držal statutarnega načela, da je KSS PERGAM nestrankarska, interesna organizacija delavk in  delavcev. Kot neodvisna organizacija zato svoja stališča vedno utemeljujemo strokovno, vsebinsko, skladno z interesi našega članstva. Močno se zavedam, da prav delavski interesi pod isto streho združujejo delavce zelo različnih svetovnih nazorov in zelo različnih političnih preferenc. Zavedam se, da je kritika ravnanj dela politike zato vedno občutljivo vprašanje. A kljub temu, ali pa prav zato, ob trenutnem razvoju dogodkov in ob smeri, v katero trenutna vlada vodi Slovenijo na področju socialne države, pa tudi na drugih področjih, enostavno ne morem in ne smem ostati tiho. Glede na prvomajski kontekst se bom skušal izogniti aktualni problematiki sprejemanja in vsebine vladnih odlokov za omejevanje širjenja epidemije, uspešnosti cepljenja, zakonodajnih sprememb na področju okolja, odnosa do medijev in človekovih pravic ter drugih tem, ki bi si prav tako zaslužile poseben sestavek. Omejil se bom na koncept socialne države, na njen položaj v tem trenutku v času in na demokratični deficit pri sprejemanju predlogov, ki radikalno posegajo v ta koncept. Gre za pojem in vsebino, ki sta v KSS PERGAM statutarno in programsko prav tako postavljena na najvišjo raven.

Dovolj dolgo že sodelujem pri usklajevanju zakonodaje na področjih, pomembnih za državljane Slovenije, da lahko brez pomisleka trdim, da smo priča vladanju z največjim demokratičnim deficitom v zgodovini samostojne države, z vedno bolj jasnim ciljem demontaže nekaterih ključnih stebrov socialne države, socialnih zavarovanj in kakovostnih, široko dostopnih javnih storitev, kot so zdravstvo, izobraževanje, kultura itd.. Za interventnim posredovanjem na teh področjih se izvajajo sistemske spremembe, ki so vse prej kot v korist državljanom.

Številni izjemno pomembni zakoni, kot so Zakon o nacionalnem demografskem skladu, Zakon o debirokratizaciji, spremembe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju itd. se sprejemajo praktično brez sodelovanja stroke, brez javne razprave, brez upoštevanja Resolucije o normativni dejavnosti, ki jo je sprejel sam Državni zbor z namenom zagotovitve sodelovanja javnosti pri pripravi predpisov. Predvsem pa se sprejemajo brez socialnega dialoga. Kjer je bila javna razprava vendarle organizirana ali če vlada kdaj blagovoli nameniti nekaj svojega dragocenega časa socialnemu dialogu, pa kmalu postane jasno, da ji je tovrsten dialog povsem odveč in da so rok za javno razpravo in sestanki s socialnimi partnerji namenjeni izključno ustvarjanju vtisa, da imajo javnost in socialni partnerji možnost sodelovanja pri pripravi predpisov. V praksi vlada mnenja zunanjih deležnikov praktično ignorira. Rezultat takšne priprave zakonov, brez strokovnih podlag, mnenj in analiz, brez izmenjave različnih stališč in pogledov ter iskanja boljših rešitev je v tem, da so predlogi zakonskih besedil slabi, nejasni in neusklajeni. Namesto postopka strokovne priprave zakonov se zakonodajni postopek spreminja v ad hoc krpanje največjih nesmislov in politično kupčkanje o rešitvah, ki bi v prvi vrsti morale biti predmet strokovne in šele nato politične presoje. Tako ostaja zgolj pri politični presoji in ozkih strankarskih interesih, strokovni vidiki in širši pogled na rešitve pa umanjkajo. Na ta način zakoni in ukrepi nimajo legitimnosti, ne uživajo zaupanja in podpore javnosti, slednja pa jih posledično razumljivo zavrača, saj se z njimi ne more poistovetiti.

Še korak dlje je šla vlada pri pripravi protikoronskih paketov, pripravljenih po vzoru Zakona o uravnoteženju javnih financ. Popolnoma nepregledna in neobvladljiva zbirka osmih zakonov, ki posegajo eden v drugega in spreminjajo na desetine drugih zakonov, vsebuje tudi rešitve, ki z epidemijo, izrednimi razmerami, ki jih povzroča, ter odpravljanjem njenih posledic nimajo popolnoma nikakršne zveze. To so t.i. podtaknjenci (npr. podaljšanje akreditacij visokošolskim zavodom, spreminjanje postopkov odpovedi delovnih razmerij, ipd.). A njihova umeščenost v interventne zakone volivcem krati pravico do referenduma in otežuje celo parlamentarno razpravo o posameznih rešitvah v okviru pristojnih odborov, saj so v zakonih pomešane rešitve s številnih vsebinskih področij, ki spadajo v krog delovanja različnih parlamentarnih odborov, a kot matičen je določen le eden. Ta škodljiva in po mojem mnenju tudi neustavna nomotehnična praksa se sedaj s predlogom Zakona o debirokratizaciji širi tudi na zakone, ki nimajo popolnoma nikakršne zveze z epidemijo ali izrednimi razmerami, ki bi terjale nujno zakonsko intervencijo.

Tudi ključni reformni dokument, ki bo podlaga za črpanje zgodovinsko velikega obsega evropskih sredstev, Načrt za okrevanje in odpornost, se je v Sloveniji pripravljal na začetku dobesedno tajno, v nadaljevanju pa brez kakršnega koli protokola, ki bi omogočal zainteresirani javnosti, da proaktivno sooblikuje ta dokument, izhajajoč iz strateških usmeritev države in dejanskih potreb, ki jih brez dvoma lahko kvalificirano zaznavajo in predstavljajo različni deležniki iz sfere civilne družbe in socialnih partnerjev. Dokument je tako z redkimi izjemami nastajal v slonokoščenih stolpih ministrstev, medtem ko je bila javnost, ki so jim reforme in investicije Načrta za okrevanje in odpornost namenjeni, postavljena v vlogo statista, pasivnega opazovalca, ki je zgolj informiran o vsebini, ki jo je pripravila vlada, in ne kot aktivnega deležnika, ki je del postopka sprejemanja odločitev o najpomembnejših aktivnostih države v naslednjih 5-ih letih.

Danes se zdi že povsem jasno, da je izključevanje javnosti in socialnih partnerjev namerno. Ustvarjanje demokratičnega deficita je namerno. Namenjeno pa je preprosto temu, da se javnost in socialni partnerji ne bi vtikali v rešitve, ki se oblikujejo ekskluzivistično, v ozkih političnih krogih.

Tako po vrsti neusklajenih in tudi neprediskutiranih spremembah pokojninskega sistema postaja jasno, da se je vlak pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz položnega dela proge premaknil preko točke, ko bo začel drveti strmo navzdol, odvisnost pokojninske blagajne od proračunskega financiranja  pa bo pod hitro naraščajočim pritiskom naraščala z eksponentno hitrostjo. Spreminjanje razmerja med financiranjem pokojnin iz davkov in prispevkov veča tudi odvisnost obsega pravic in njihove višine od proračuna. Ko bo na neki točki sprejeta politična odločitev, da je potrebno proračunski transfer v pokojninsko blagajno zaradi drugih prioritet ali premajhnih proračunskih prihodkov omejiti, bodo neposredno na udaru pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Predlog uvedbe socialne kapice to stanje še dodatno poslabšuje, hkrati pa se zaradi dejstva, ker nihče ne bi vplačeval več od tega, kar bi še imelo vpliv na njegovo pokojnino, v celoti ukinja vertikalna solidarnost znotraj sistema pokojninskega zavarovanja. S tem se slabi prvi steber pokojninskega zavarovanja in se široko odpira prostor za komercialna pokojninska zavarovanja, ki si jih bodo lahko privoščili tisti z višjimi dohodki, predvsem tisti, na katerih dohodke učinkuje socialna kapica in ki naj bi tudi po predlogih obširnih davčnih sprememb dobili največ. Nekajkrat več kot tisti s povprečnimi ali nižjimi plačami. Na račun pravic, ki se trenutno zagotavljajo v sistemu po načelu solidarnosti, na račun zaostrovanja pogojev za upokojitev. Račun bodo torej plačali tisti, ki danes delajo in prihodnje generacije.

Še zahtevnejša je situacija v zdravstveni blagajni, kjer sistemski proračunski vir za pokrivanje primanjkljaja ne obstaja, pravice, tako nadomestila kot predvsem storitve, pa navzgor niso omejene. Uvedba socialne kapice v zdravstvu bi tako pomenila na eni strani neposreden izpad v zdravstveni blagajni v obsegu cca. 50 milijonov letno (v pokojninski blagajni še dodatnih cca. 100 milijonov letno) in prav za toliko zdravstvenih storitev manj letno, na drugi strani pa ne le ukinitve solidarnosti, temveč tako imenovano obrnjeno ali “perverzno” solidarnost, saj bi tisti z nižjimi dohodki dejansko financirali del pravic tistih z višjimi dohodki, ki bi bili deležni učinkov socialne kapice. Tak način seveda ne more biti vzdržen in tudi s tem se na široko odpira prostor zasebnim zavarovalnicam. V taki ureditvi bi si dodatna komercialna zavarovanja in storitve lahko privoščili samo tisti z višjimi dohodki, saj bi jim v ta namen ostalo tudi več sredstev.

Dokončno pa postane usmeritev jasna, ko ob rekordnem javnem dolgu in naraščajočem proračunskem primanjkljaju ter ob omenjenih predlogih, ki slabijo sisteme socialnih zavarovanj, vlada predlaga davčno reformo, ki bi dodatno bistveno razbremenila tiste z najvišjimi plačami, hkrati pa zavrtala ogromno luknjo v proračunu zaradi izjemnega zmanjšanja javnofinančnih prihodkov. Takega ne nadomeščenega upada javnofinančnih prihodkov (ocene se gibljejo okrog 300 milijonov evrov prvo leto, nato vsako leto več) ni mogoče reševati drugače kot z enakovrednim zmanjšanjem javnofinančnih odhodkov, kar lahko pomeni predvsem zmanjševanja plač in števila zaposlenih v javnem sektorju in/ali krčenje in ukinjanje socialnih transferjev ter krčenje in ukinjanje javnih storitev in javnih služb oziroma prevalitev njihovega financiranja deloma ali v celoti na uporabnike. Povsem mogoče je tako pričakovati uvajanje šolnin za študij, sofinanciranje zdravstvenih storitev ipd. ali pa poslabšanje dostopnosti in kakovosti teh storitev, kot rečeno pa je pričakovati tudi pritisk na krčenje pravic iz socialnih zavarovanj, zlasti pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja. Posamezniki, ki bi tako kratkoročno z na prvi pogled všečnimi davčnimi razbremenitvami sicer pridobili, bi že na srednji rok zaradi doplačevanja javnih storitev, doslej bolj ali manj brezplačnih, izgubili bistveno več, kot bi pridobili z davčno razbremenitvijo. Ni sporna vsakršna davčna reforma ali posamičen ukrep, usmerjen v razbremenjevanje dela. Tudi davke na dohodke iz dela smo dogovorno nižali že v preteklosti. Težava je distribucija učinkov, vsota finančnih posledic predlaganih rešitev, pomanjkanje protiuteži npr.  z višanjem davkov na kapitalske dobičke in premoženje oziroma pomanjkanje javnofinančne nevtralnosti predlaganih sprememb.

Ob navedenem je popolnoma nerazumljivo, da se sistem dolgotrajne oskrbe, ki ga v Sloveniji nujno potrebujemo (terjal pa bi dodatnih  350 milijonov evrov), uvaja brez dodatnih virov, npr. dodatnega prispevka za to obliko zavarovanja. Pokrivanje takšnega obsega manjkajoče finančne konstrukcije dolgotrajne oskrbe iz proračuna je zagotovo dolgoročno nevzdržno, tudi če se del teh sredstev prehodno zagotovi iz Načrta za okrevanje in odpornost. V tem kontekstu postaja bolj jasen razlog za vladni predlog, po katerem bi se del sredstev predlaganega demografskega sklada namenjal za ukrepe družinske politike in za skrb za starejše. Namesto tega, da bi demografski sklad pokrival del manjka v pokojninski blagajni v obdobju, ko bo pritisk na to blagajno največji (torej čez cca. 15-20 let), naj bi demografski sklad pomemben delež sredstev porabljal tekoče, za financiranje usklajevanja pokojnin in za ukrepe družinske politike ter dolgotrajno oskrbo. Gre torej za tekoče razbremenjevanje proračuna, ki zaradi davčne reforme in posledično velikega javnofinančnega upada svojih temeljnih obveznosti financiranja politik družinske politike in skrbi za starejše ne bi mogel več v celoti izpolnjevati. In ker seveda tudi premoženje demografskega sklada ni neomejeno, bo takšen sistem deloval samo dokler bo še ostalo kaj premoženja, ki ga bo mogoče unovčiti oziroma razprodati, nato pa bo potrebno zopet rezati v pravice ali iskati nove vire.

Toda vse navedeno so problemi, s katerimi se bodo morale ukvarjati prihodnje vlade. Ali če se izrazim nekoliko bolj slikovito: če je naša država mesto, ta vlada torej pospešeno nastavlja eksploziv v kleti najpomembnejših stavb v mestu, hkrati pa postavlja nekaj lesenih sten in jih od zunaj sveže prepleska, da izgleda, kot da gradi nove, lepe stavbe. In če načrt uspe, se bodo kmalu zrušili najpomembnejši sistemi socialnih zavarovanj in javnih storitev v naši družbi, hkrati pa ne bodo zagotovljeni pogoji za delovanje novih prepotrebnih sistemov, kot je dolgotrajna oskrba. Skupen izpad sredstev za delovanje vseh navedenih družbenih podsistemov lahko znese od pol milijarde evrov letno do milijarde evrov letno v nekaj letih. In to je idealno igrišče za zasebno iniciativo, saj je ponovno vzpostavljanje porušenih (javnih) sistemov tudi ob morebitnem ponovnem zviševanju davkov in uvajanju novih dajatev skrajno zahtevno, dolgotrajno in ne brez dodatnih negativnih posledic. Zato je proces, v katerega bomo zdrveli, če ga ne ustavimo, zagotovo nepovraten. Po bolj ali manj učinkovito porabljenih, zgodovinsko visokih sredstvih za spopad z epidemijo, bomo tako ostali goli in bosi, z velikimi dolgovi, ki jih bomo morali odplačati mi in prihodnje generacije.

Niso zgolj plača in pogoji dela tisti elementi, katerih spremembo čuti vsak delavec. To so tudi pokojnine, to so nadomestila za primer brezposelnosti in bolniške, to so pravice iz starševskega varstva, pravica do zdravljenja in medicinskih pripomočkov, to je brezplačno izobraževanje, zdravstvene storitve in druge javne storitve. Ki tudi v Sloveniji zagotovo niso idealne, pa vendar v marsikaterem elementu na višji ravni kot v marsikateri drugi državi. Razgradnja teh sistemov in storitev je lahko zelo realna posledica rdeče niti predlogov, ki se pripravljajo stran od oči in ušes strokovne in druge zainteresirane javnosti. In to je lahko tudi cena za dolgove, ki bodo ostali.

Z optimizmom me zato ob letošnjem prvem maju navdaja zgolj prepričanje, da lahko delavstvo, na čelu s sindikati in skupaj z drugimi organizacijami civilne družbe, ustavi ta stampedo in te skrajno škodljive predloge za družbo in za državljane. Zato ob prvem maju pozivam vse, da podprejo vse zakonite aktivnosti, ki bodo preprečile uveljavitev zakonskih predlogov, ki sabotirajo socialno državo v korist peščice najvplivnejših in najpremožnejših. In s katerimi se zahteva ponovno vzpostavitev in dosledno spoštovanje demokratičnih mehanizmov sodelovanja socialnih partnerjev in javnosti pri pripravi in sprejemanju predpisov in odpravo demokratičnega primanjkljaja pri tem. Že v kratkem, če ne bo vladajoča politika stopila koraka nazaj, boste lahko to storili z oddajo svojih podpisov za razpis referendumov o spornih zakonih. Svoje zahteve pa boste lahko izrazili tudi javno: trgov, na katerih se lahko tudi glede na omejitve zberejo ljudje, je v Sloveniji na pretek.  SKUPAJ, SOLIDARNI, MOČNEJŠI!

ŽIVELA PRVI IN DRUGI MAJ. ŽIVEL PRAZNIK DELA!

Jakob Počivavšek, predsednik KSS PERGAM

V Ljubljani, 29.4.2021